Zdaj govori akademski slikar

»Danes meni, jutri tebi.«

»Mračni Satanovi mlini«

»Po eni strani vidim svoje umetniško ustvarjanje kot nekaj naravnega in prvinskega, čutnega in emotivnega.«

»Moj atelje je pravzaprav vrt, v katerem gnetem in urejujem zemljo, slikarske materiale, v katere sejem semena navdiha.«

»Slikarski atelje je tudi svetišče!«

»Kot predšolski otrok sem vedel, sem hotel, sem želel, vonj barv – in slikati.«

»Velik format – z njim je križ. Platno je najprej treba napeti, nato preparirati, potem pa imaš še skrb, da bo tvoja koncentracija zdržala ne le eno uro, ampak cel teden, mesec. To je tako, kot bi pisal roman, medtem ko je risba bolj podobna pesmi.«

»Akademsko izvrstno izšolani slikar in hkrati samoniklo elementarni ustvarjalec je z vsem svojim delom življenjsko zavezan rodni gorički pokrajini.«

»Vleče me monokrono slikarstvo, preprosto, revno, minimalnih barv, ampak ta monokromija nastane, ne samo v dveh barvah, ampak spodaj so različne koloristične zasnove, ki jih potem prekriješ in sevajo skozi.«

»Naša ideja je za izhodišče vzela zgodovinske avantgarde, kot so Bauhaus in povojna gibanja, kakršen je Fluxus.«

»Če hočeš postati klasik, moraš biti najprej sodoben.«

»Neposreden, delati ga je treba hitro, dokler je papir še vlažen, moker.«

»Riba je oblika živega bitja, ki v enem krogu združuje vse – telo, glavo, roke, noge.«

»Vsak ustvarjalec da lahko le to, kar ima v sebi.«

»Ne pustim se ukalupiti enemu samemu načinu dela, in ker sem zelo radoveden, ubiram različna pota, odvisna od trenutnega interesa in razpoloženja.«

»Kar izgineva v enem svetu, se umetniku neprestano poraja v drugem.«

»Slikarski atelje je tudi svetišče!«

»Levoliberalne težnje po solidarnostni in pravični družbi sem se preprosto naveličal.«

»Ko sem v ateljeju, ne gre toliko za to, da bi se mi zadeve zares razjasnjevale in bi se mi izrisovala neka nova pot, temveč se mi med ustvarjanjem predvsem začnejo hitreje odpirati novi prostori.«

»Niti ne gre za vračanje k črnini, saj je to nenehna zgodba.«

»Nekateri sicer v Červekovi črnini zaznavajo pesimizem, vendar kot pove sam, se kdaj poimenuje celo za lovca na svetlobo.«

»Slikam zmeraj pri naravni svetlobi, da si ne kvarim oči z umetno osvetlitvijo.«

»Takrat vse luči v ateljeju ugasnem in platno osvetlim pod zelo ostrim kotom z eno samo lučjo. Takrat šele vidim, 'ali je ali pa ni'.«

»V tistem času mi je bilo precej vseeno, če me kritizirajo in tolčejo po meni, rinil sem v svojo smer.«

»Boštjan Jurečič ne preseneča samo s svojo edinstveno tehniko izpiranja, temveč z mnogoplastnimi slikarskimi strukturami, ki odlikujejo vse slike z razstave.«